Tunizija, Monastir, splošne informacije, vreme, zemljevid

Potrebujete pomoč, imate vprašanje?

pokličite 04 / 502 1800

Zadovoljna stranka je naša največja prioriteta. Tu smo zato, da vam svetujemo!

Tunizija - splošne informacije

Šifra ponudbe: Tunizija

Splošno o Tuniziji

Naravne lepote, kot so kilometri rajskih peščenih plaž in mikavnost za naše oko prav puščavske pokrajine, so otoku pomagale do njegove priljubljenosti. Iznajdljivi namakalni sistemi omogočajo rodovitnost, na otoku pa raste tudi tisoče palm in oljk, nekatere že prav zavidljive starosti. Nemalokrat bomo slišali, da Djerbi pravijo otok tisočerih palm, čeprav ime otoka nima nobene zveze s tem. Otok so poimenovali že stari Rimljani in ga klicali Jerba, njihova najimenitnejša zapuščina pa je rimski nasip. Od tistih časov se je mnogo spremenilo, Djerba je padla v roke Arabcem in medtem še nekaterim zloglasnim piratom, kot sta brata Barbarossa in pirat Dragut, prebivalci pa se niso preveč pustili motiti in so se ukvarjali s tistim, kar jim je šlo najbolje od rok – trgovanjem. Že v 60 letih prejšnjega stoletja pa so se zapisali turizmu. So večinoma izredno gostoljubni ljudje, pravi poligloti, ki se tudi kakšne slovenske besede zlahka naučijo. Njihova največja vrednota je družina in družinska slavja so tu še vedno pomembni dogodki, ki jih slavijo v svojih pisanih tradicionalnih oblačilih kar po več dni skupaj. Mogoče boste presenečeni, saj v tej tako arabski državi ne živijo samo muslimanski prebivalci. Tudi majhno židovsko skupnost boste našli, predvsem v dveh vasicah, to sta Hara Segira in Hara Kebira, že prevod pa nam veliko pove: mali in veliki geto. Djerbanski židi pripadajo eni najstarejših židovskih skupnosti na svetu in trdijo, da so na tem območju že od babilonskega ujetništva dalje. Tudi njihova sinagoga La Ghriba je vredna ogleda in če boste imeli srečo, boste židovske učenjake lahko videli pri molitvi. Zelo avtentično podobo pokrajine Djerbi dajejo raztresena družinska posestva, ki jim pravijo menzel. Znotraj hiše najdemo nekakšen trg ali patio, kjer so se hišna gospodarica in ostale ženske zbirale, opravljale domača dela in si pripovedovale različne orientalske pripovedke. Saj res, pravljična dežela. Z gradnjo hotelov, katerih podoba je kot iz Tisoč in ene noči in so posejani kot beli biseri ob otoških plažah, so le še povečali čarobno podobo otoka. Domačini se držijo zakona, ki pravi, da so lahko hoteli visoki le tri nadstropja in da morajo ohraniti arabsko-mavrski slog. Prav ta razkropljena posestva pa so prispevala k temu, da na celotnem otoku, izjema je glavno mesto Houmt Souk, skoraj ni nobenega kraja, ki bi ga lahko imenovali mesto. Zato pa je Houmt Souk zelo živahna prestolnica otoka, kjer največ navdušenja med turisti žanje tržnica, po kateri je mesto dobilo ime (souk pomeni tržnica). Vsekakor ne smete zamuditi vrveža ob tržnih dnevih v ponedeljek in četrtek v Houmt Souku. Sprehodite se skozi vrvež tržnic in se preizkusite v pristnem orientalskem pogajanju za ceno. Navdušeni pa boste tudi ob obisku slikovitega lončarskega središča Guellale, ki je bilo na Mediteranu poznano že v antičnih časih. Tradicionalni mojstri keramičarstva tukaj izdelujejo keramiko, polno čudovitih geometričnih vzorcev in orientalskih motivov, ki so dopolnjeni s kaligrafijo, slikovito arabsko pisavo. Skrite očem pa gotovo ne bodo ostale mnoge mošeje, ki jih najdemo na vsakem koraku na otoku in v katerih so se ljudje pred stoletji skrivali, če je prišlo do sovražnih vdorov, ki jih je zgodovina na Djerbi mnogo zapisala. Danes naj bi bilo na otoku kar 214 mošej, ki se ponašajo s čudovitimi kupolami, njihovi minareti pa petkrat na dan oznanjajo, da je napočil čas za molitev. Na tem čarobnem otoku boste našli drobce prave, tradicionalne severne Afrike in mnogo je tistih, ki so spoznali, da jim ne bo treba iskati novih počitniških ciljev. Postali so redni gostje tega pravljičnega otoka.

   



Podnebje Na otoku prevladuje mediteranska klima, kar pomeni vroča poletja in mrzle zime. V poletnih mesecih torej ne boste potrebovali jopic niti zvečer niti ponoči. Čez vse leto pade tudi zelo malo dežja.


Hrana in pijača Obilna ponudba hrane v hotelih in skoraj vsepovsod bife zajtrki in večerje so značilnosti otoka. Hrana je evropska, tako da je primerna za naš okus in tudi želodec. Morda pa bo opoldne vseeno koga zamikal kakšen lokalni prigrizek. Tunizijska kuhinja je nekakšna mešanica berberske, turške in italijanske kuhinje, seveda tudi pekoča. Najbolj znana je couscous, ki je lahko narejen na najmanj 50 različnih načinov. Je nekakšna mešanica pšeničnega zdroba z zelenjavo, mesom ali ribami in seveda začimb, ki dajo jedi značilen okus. Alkoholne pijače lahko brez problema dobite v hotelih, v barih pa ne. Občutljivejši naj vzamejo s seboj osnovna zdravila proti diareji (organsko oglje ali linex)


Elektrika V rabi je napetost 220V, ponekod na jugu imajo v starih stavbah še 110V. Priporočljivo je kupiti vmesnik med vtičnico in vašim aparatom, saj vtičnice niso prilagojene evropskim aparatom.


Predstavništva, MZZ informacije Informacije glede predstavništev v Tuniziji in ostale informacije pa tule.


Predstavitev Tunizije Wikipedia tule.


Vreme v Tuniziji Vreme preveri tule.

Tunizija - vreme / klima

Tunizija - Djerba

jan

feb

mar

apr

maj

jun

jul

avg

sep

okt

nov

dec

Najvišje dnevne temp.
17
18
20
23
25
29
30
31
30
28
23
18
Najnižje dnevne temp.
8
9
10
13
16
19
21
22
21
18
13
9
Sončni dnevi ur/dan
6
7
7
9
10
10
12
11
9
7
6
5
Tepmeratura morja
16
15
16
17
18
21
24
26
26
24
20
18
Vlažnost
64
66
61
60
60
64
63
66
67
62
60
60
Deževni dnevi
11
7
4
1
1
0
0
0
1
4
6
10

 

Mehika - zgodovina

Zgodovina Mehike sega več kot 10.000 let v preteklost, ko so na tem področju nastajale prve vasi. Civilizacije, ki so ustvarjale na teh tleh, so za seboj pustile presenetljive dosežke, ki se lahko primerjajo z drugimi svetovnimi pracivilizacijami. Obstajajo dokazi, da so imeli prvotni prebivalci toene koledarje, da so razumeli astronomijo in gradili mogočne imperije. Prvi znani prebivalci so bili Olmeki, dokazi o njihovem obstoju pa datirajo v čas kakih 2.000 let pred našim štetjem. Vendar pa so bili znaki človekovega življenja na tem področju najdeni tudi iz obdobja 9.000 let pred našim štetjem. Za njimi so se tu naselili Maji, ki so zgradili nekatera neverjetna mesta tudi po severni in centralni Ameriki. Ravno oni so naredili velik korak v astronomiji, poznali so koledar, imeli so izredno razvit čut za umetnost in neverjetne arhitekturne sposobnosti. Nekatera njihova dela lahko še danes vidimo v mestih Palenque, Chichén Itzá in Tulum. Imeli so tudi svojo pisavo, poznali so številke. Najimenitnejše mesto majevske civilizacije je bilo verjetno Tenochtitlán, ustanovljeno leta 200 pred našim štetjem. Kot klasično majsko civilizacijo je tudi to mesto prizadela kriza (v letih 700 do 800), saj so zaradi pretiranega izkoriščanja naravnih virov mnoga mesta propadla ali bila uničena. Majski imperij je končno padel v 12. stoletju. Zadnji veliki imperij pred špansko kolonizacijo so ustvarili Azteki. Ti so sprva naselili mehiško dolino, nato pa so precej razširili svoje področje. Začeli so tudi z agrikulturo, da so nasitili populacijo v mestih. Ob prvem stiku s Španci leta 1500 je bil azteški imperij močan, vendar je bila njegova moč ogrožena s strani sosednjih imperijev in kultur. Hernán Cortés je prispel na mehiško obalo (kjer je zdaj Veracruz) leta 1519 in zakorakal v Tenochtitlán. Najprej pa je premagal azteške vzhodne sosede iz Tlaxcale, nato pa je z njimi združil moči in premagal Azteke. Španci so tam vladali tri stoletja, deželo pa so izkoriščali zaradi mineralov in drugih naravnih virov. Vsiljevali so krščanstvo in navidezno uničevali azteško kulturo, rušili so templje in tam gradili cerkve. Mehika pa je bila ena prvih dežel, ki so se uprle španski nadvladi. Leta 1808 je namrč Napoleon zavladal burbonski monarhiji in v kolonijah je nastopila kriza. Gibanje za neodvisnost se je začelo leta 1810, vodil pa ga je mehiški duhovnik Miguel Hidalgo. Njega so sicer že leta 1811 ubili, vendar se je boj nadaljeval. Mehičani so svojo neodvisnost dosegli leta 1821. Tri leta kasneje je bila zapisana ustava in tedaj je bila ustanovljena republika. Prva leta po osamosvojitvi so bila težka in nestabilna, zamenjalo se je ogromno predsednikov. Antonio López de Santa Anna je prevladal v Mehiki leta 1833 in v času njegovega vladanja (predsednik je bil kar 11-krat) se je Teksas odcepil in postal del Združenih držav Amerike. Leta 1846 so Združene države napadle Mehiko na kopnem in z morja, mehiški odpor pa je bil slabo koordiniran. Dve leti kasneje so podpisali sporazum, v katerem je Mehika izgubila velik del svojega tedanjega ozemlja, ki danes spada pod Združene države. Leta 1855 je predsednik postal Benito Pablo Juárez, ki je začel z radikalnim programom reformiranja. Leta 1957 je z demokratično ustavo ločil Cerkev od države, prodali so cerkvene in druge vzajemne posesti, vse državljane pa so naredili enake pred zakonom. Temu se je uprla predvsem Cerkev, pa tudi vojska in v letih 1958 do 1961 je zavladala državljanska vojna. Tedaj je postalo tudi jasno, da mehiška vlada ni zmožna odplačati svojega dolga Veliki Britaniji, Franciji in Španiji, zato so te dežele začele v Mehiko pošiljati svoje ljudi. Leta 1836 so francoske sile zavzele mesto Mexico in ga imenovale Maximilian, a so ga Čez 27 let premagali Mehieani pod vodstvom Juáreza. Leta 1876 je zavladal Porfirio Díaz, premagan je bil leta 1911. Ta bojevanja domačinov, pod vodstvom ljudi, kot so na primer Francisco Madero, Emiliano Zapatain Francisco (Pancho) Villa, so imenovana Mehiška revolucija. Po tej revoluciji je bila Mehika izčrpana – padlo ali izselilo se je več kot milijon ljudi, valuta je padla, infrastruktura je bila uničena.Pomembnejše obdobje je čas po letu 1930, pod vlado generala Lázaro Cárdenas-a, saj je pod njegovim vodstvom Mehika dosegla relativno zelo visoko stabilnost. Po letu 1968, ko so v Mehiki gostili olimpijske igre, je državno gospodarstvo zopet padlo, inflacija je bila velika. Leta 1988 je na volitvah zmagal Carlos Salinas de Gortari, ki je obljubljal politično in gospodarsko reformo. Slednjega se je sicer držal (tedaj je bil podpisan sporazum o prostem trgovanju z Združenimi državami in Kanado), politično pa ni dosti spremenil. Kmalu po njegovem odhodu je Mehika zopet padla v krizo. Januarja 1994 je v južni deželi Chiapas, ki meji na Guatemalo, izbruhnil upor. Uporniki so zahtevali demokratične spremembe in odstop vlade. Kljub poskusom sporazuma so se izbruhi nadaljevali. Avgusta tega leta je bil po uboju prvega kandidata nacionalne stranke za predsednika izvoljen njegov naslednik Ernesto Zedillo Ponce de León. Ta stranka je zmagala tudi na volitvah v kongres, druge stranke pa so jo obtožile goljufij.